Potovanje po Sardiniji – v živo – 4. dan

Sreda 29. April 2020

Kave nisem popil, ker je že več let ne pijem, od kar sem enkrat pregorel oziroma izgorel. Mika me kos kruha, rezina sira in jabolko, spogledujem pa se tudi po rogljičkih. To je predzajtrk – še nekaj novega, za kar še nisem nikoli slišal – da pred zajtrkom, ki je nekoliko bolj pozen, nekaj poješ. Nisem ravno tip, ki bi v svoje življenje uvajal neke novosti, ampak to jutro definitivno obeta nekaj, kar me vodi iz območja mojega udobja. 

Včeraj nas je Leon opozoril, da bo jutro drugačno, da bomo že zgodaj iskali dan. Da bo zajtrk nekje drugje, da bo drugačen in da bomo v hotelu popili kavico in vzeli nekaj za pod zob.

#

Prebijamo se skozi goščavo iz skal in zelenja proti vrhu razgledne vzpetine. Herman malo štosira, zato zaostajamo za drugimi sopotniki. Prebijanje skozi goščo ni nemogoče, celo zabavno je. Sledimo stezicam, ki so jih koze kot labirint razvejale skozi makijo in nimam občutka, da smo vedno na pravi poti. 

Svet je tukaj na tem rtu drugačen od tega, ki sem ga do sedaj videla na Sardiniji. Je, kot da bi v morje položil ogromne granitne skale in potem vanje za sto let naselil nekaj sto kiparjev, ki bi jih na licu mesta preoblikovali v umetniške stvaritve in jih tam tudi pustili.

Granit v grobi obliki je že sam po sebi zanimiv in privlačen. Kristali, ki so ujeti med zrnjem, ki ga tvori, se lesketajo v jutranjem soncu. Skale vse tako ali drugače zaobljene in oblikovane v stotine in tisoče niš. Včasih je kakšna niša tako velika, da bi lahko dala streho večjemu številu ljudi. Več je skal, ki so velike za dva ali tri višine človeka, nekaj skal pa štrči tako visoko v nebo, da bi lahko zalegle za hrib. Tudi te visoke skale so skrbno oblikovane, lepo zaobljene in polne niš, da bi golobi, če bi iskali kam se skriti, imeli težavo pri izbiri – saj veš, kot ko imaš pred seboj 20 razglednic in se ne moreš odločiti za eno ali dve.

Ko so moji namišljeni kiparji zapustili open-air delavnico, so na vrsto prišli vrtnarji. Ves prostor med skulpturami, beri skalami, so zasadili z najbolj žlahtno sredozemsko makijo. Raste brin, božanska mirta, z dreves jagodičnice visijo plodovi in pravkar sem našla eno vejico plodov, ki jim je za ozadje modro nebo – predstavljaš si lahko te drobne, naježene sadeže, ki so na modro podlago naslikani v ljubki rdeči barvi.

Potem so tudi vrtnarji odšli in pustili, da se je makija totalno zarasla in na vrsto so prišle koze in srne in druge živali, ki so smiselno, vsaj zanje, prepredle svoje poti.

Herman zraven mene včasih malo zajamra, ko se mora v izogib veji skloniti k tlem. Njegove opombe so takšne, da ne veš, ali misli resno ali se heca, verjetno to zadnje.

#

Kot otrok bi neskončno užival med temi skalami, seveda če bi bil tukaj doma. S prijatelji bi v nišah ali v makji izdelovali hiške, se skrivali igrali vojaške bitke in gotovo bi nam na pamet prišlo še kaj. Sedaj pa nisem čisto prepričan, da je trenutna hoja nekaj, kar bi si želel, da bi trajalo še dolgo časa. Ok, vidim zaobljene granitne tvorbe. Ja, kot otroci bi sigurno plezali po njih, skakali z ene na drugo in se igrali.

A ta pot kam vodi tu skozi goščo kam vodi, a je to sploh pot, vprašam Leona. V svojem stilu mi pravi, da vse poti vodijo v Rim in da če ne drugam, da bomo vsaj v kakšen brlog prišli. Pomislim, da bi luknje v teh skalah bile res super za medvedje brloge. Medvedov da ni, pravi, da pa so v takšnih goščah in pod skalami skriti Sardinci, ki se upirajo sistemu oziroma jih ta preganja in lovi, ker ne spoštujejo zakonov. In da bomo v nadaljevanju potovanja prišli v njihovo okolje.

#

Morja že kar en čas ne vidim, ker je vse zaraščeno. Ga pa voham, čutim ga, da je okrog mene. Povzpela bi se bila na eno skalo, saj sem kar urna v plezanju in se razgledala naokoli. Mi pa plezanje po granitu – to ugotavljam sedaj – ne gre najbolje in bom namero verjetno opustila. Ko ga gledam, se mi zdi, da ima veliko grbin, kamor bi se lahko oprijela, ker je ves nagrbančen in poln nekih lukenj in takšnih in dugčanih izrastkov, ki spominjajo tudi na opuncije.

Plezanje sem že dvakrat opustila, ker se mi zdi nemogoče, pa tudi na potovanju si ne bi želela prask ali kakšnega zloma. … Se mi pa sedaj ponuja priložnost, da preprosto zlezem na skalo in se razgledam. Zaradi tega ne bom pozna, saj so eni še zadaj.

#

Marta nam maha s skale in vpije – juhu, juhu, lep razgled od tukaj, tisto morje vidim, po katerem smo včeraj pluli in otoke. – Privoščila si je avanturico. Kakšno lepo okroglo skalo si je izbrala, tako bi jaz imela na vrtu za bajto in bi si lojtre nanjo gor postavila in se hodila sončit. Sanje.

#

Prva sem dosegla vrh vzpetine in že gledam naokrog. Morje in včerajšnji trajekt na njemu, otočje, skalnat rt, gosta sredozemska makija. Sedaj vrh dosegajo še drugi in tudi Leon je že tukaj zraven. Tudi drugi se, podobno kot jaz, razgledujejo naokrog. S prstom nam Leon pokaže sedem otokov, ki obkrožajo zaliv, pokaže nam skalo v obliki živali, ki smo jo včeraj videli tudi z morja. Herman se v mislih zatakne ob trajekta, ki se sedaj srečata sredi zaliva – en pluje na kopno in drugi v mesto na otok – in to tudi pove. In srečata se točno tam, kjer se jutranje sonce lesketa na gladini morja.

Kakšen fantastičen občutek, ko vtise včerajšnjih doživetij še pojačam. 

Leon pravi, da bomo tukaj imeli zajtrk, da je v bistvu že pripravljen na skali nekoliko nižje, kjer je tudi lep razgled, ampak, da smo se sem povzpeli zato, da ovekovečimo človeka, um, umetnost, da tudi razbijemo kakšen stereotip.Njegovo zgodbo doživljam tako.

 

Roke dvignem poševno v nebo in za trenutek zaprem oči. Prostor, rt na katerem preprosto sem, čutim, kot da je ves moj. Vidim neskončno količino skal, ki jih je nekoč Nekdo skrivnostno oblikoval v skulpture. Z vsemi čuti čutim zelenje, ki gosto zarašča rt. Do tega trenutka nisem vedela, da lahko moja čutila čutijo, četudi so OFF, da lahko njih čutenje sprovociram s svojimi mislimi. Z zaprtimi očmi gledam otoke, na morje, dotikam se skal, okušam jagodičje, v mislih in nato povesem zares voham morski zrak, ki se pomeša z makijo. Počasi dam na ON – odprem – še druga čutila. Gledam, poslušam, lase imam v vetru …

 

On je bil, veliki neznani umetnik, ki se je v svojem življenju dvakrat usodno za ta rt znašel na mestu, kjer sem tudi sama sedaj.

Bil je en tistih plemenitih evropskih veseljakov, kako tudi ne – Andaljuzijec iz Španije – ki je v petdesetih letih romal po Evropi in si nabiral prijateljstva. Neverjetno, njegov oče – grof, pisatelj, dramaturg in režiser – je sodeloval in bil prijatelj s Charlijem Chaplinom. Oče si je želel, da bi sin postal arhitekt in ga je zato poslal na šolanje v London in Pariz, toda fantu je bilo bolj všeč boemsko življenje. Nastopal je v pariških cabarejih …

Njegova filozofija je bila “sanjati in živeti”. Ko poslušam njegovo zgodbo, sama spet zaprem oči, grem nazaj v čas in sanjam z njim. Sanjava. Pleševa, vrtiva se, dvem počasnim korakom sledijo trije hitri vrtljaji. On drži svoje pristiženo čelo navzgor, moje lase opletajo za mojo glavo, iz katere rastejo. Zveneča glasba, ob kateri se vrtiva, se spremeni v petje čričkov, v zvok sape vetra, v pasketanje grmovja. Obrazi, čez katere se je v plesu vrtel moj pogled, so postali zelenje, morje, rumeno sonce na nebu.

Pleševa, še naprej pleševa in on mi pripoveduje o turkiznem morju in sedmero otokih, ki se kopajo v njemu, govori mi o gošči iz plemenite sredozemske makije, o kozah in pastirju. Med njegove besede, med pišč vetra se spet vračajo ritmi pariškega kabareja, kar daje najinemu plesu ponoven zagon, spet se pokažejo obrazi in spet izginejo.

Blodim pri belem dnevu, nisem čisto prepričana, če je z menoj vse v redu. Še bi rada plesala, še bi rada sanjala, pa me je strah. Izgubila sem občutek. Povsem. Ne vem, če sem to še jaz. Za vsak slučaj se raje prizemljim.

Bog ve, kje sem bila takrat, verjetno še v načrtih mojih staršev. Moj soplesalec, On, pa je takoj po najinem norem plesu pričel noro iskati lokacijo, na kateri se je najin ples končal. Videl je ta rt, ki je sedaj tukaj pod menoj in še naprej sanjal in si domišljal svoje novo življenje, ki ga obkrožen z najboljšimi prijatelji živi tukaj v pravljičnih dimorah iz sanj.

Njegovo iskanje bi kmalu bilo postalo mitološko, kot iskanje mesta Shaddad, če ne bi v tem svojem vztrajnem iskanju prišel v mesto Sassari na Sardinijo in dobesedno, na pol v obupu, bos in neurejen, brez vsakršne najave udrl v znano odvetniško pisarno in povedal svoje sanje.

Odvetnik ga je pozorno poslušal in na koncu s priprtimi usti pritrdilno zmajal z glavo. Čez tri ure sta že vijugala po kozjih poteh in prišla na lokacijo, kjer sem tudi sama sedaj in drugi, s katerimi potujem.

So what, boš pomsilil.

#

Leon stoji nekoliko nižje od nas ostalih in s hrbtom kaže morje. Njegova zgodba se sedaj iz sanj preseli v življenje, v realnost. S svojim močnim in izrazitim glasom poudari, da je On, katerega imena iz spoštovanja intimnosti lokacije ne bo povedal, v svojem življenju vedno trdil, da je ta rt najprej sanjal, ga odkril in potem na njem …

Ob tem Leon zamahne z rokami, kot dirigent, ko na kraju naredi silienzio – vsi smo zazrti vanj, češ kaj bo sedaj.

Veliki Michelangelo – dobro me poslušajte, veli – je za izdelavo kipov odhajal v kamnolome in osebno izbiral velike marmornate kvadre. V neki taki situaciji je sogovorniku izjavil, poglej v kvadru, ki je tu pred nama, je ujet kip. Naloga kiparjeva je, da ga osvobodi. Skratka, v bloku marmorja je že videl kip, treba je bilo samo odstraniti odvečni marmor.

Tako je tukaj na tem mestu On, ne Michelangelo, tisti Andaluzijec svojmu sogovorniku, sardinskemu advokatu pojasnil, da na tem granitnem in zaraščenem rtu, tem ki ga vidite tukaj za menoj, že vidi pravljične dimore iz svojih sanj in vsaka izmed njih je drugi dom enemu izmed njegovih prijateljev.

Advokat je globoko vdahnil – nič mu ni bilo jasno.

“Ja, in kje so sedaj” vpraša nekdo izmed nas?

Pred vašimi očmi so, prakitčno oziroma skoraj nevidne. Poglejte tja doli in pri tem pokaže z roko na teren izza njegovega hrbta, tam so. So nekaj najlepšega. Dovolite mi samo še par minut in napne se v novo pripoved.

On, Andaluzijec, je prijatelje in verjetno sorodnike prepričal, da so mu dali denar za projekt. Prepričal jih s slikovitim opisom tega, kar bo zanje na Sardiniji ustvaril. Kot v legendarni zgodbi o že omenjenem mestu Shaddad je najel najboljšega arhitekta, oblikovalce, krajinske arhitekte, grabince, urbaniste in 

in zgradil počitniško vasico.

Ne! Ni ga zgradil. Z najvišjo inštanco, z Bogom – pa jaz nisem niti približno pripadnik nobene religije in on tudi ni bil – se je dogovoril, da bo temu neprehodnemu, divjemu, skalnatemu in neuporabnemu delu zemlje dal človeški pečat in to tako, da bo pokazal, koliko je lahko v človeku božjega. Bog je pristal na njegovo idejo, segla sta si v roke in …

Pripovedovalec sedaj naredi premor tako, da zajame zrak …

Mestece njegovih sanj stoji tu spodaj. Nastalo je v zgodnjih šestdesetih letih. Snovalci so med skale postavljali dimore in pri tem pazili, da je bil poseg v naravno okolje čimmanjši. Zato so danes skale ponekod stene hiš, elementi notranjosti, vrtne dekoracije.

Vsaka dimora je drugačna (v zadnjem času, to moram žal povedati, so tudi stvari, ki gredo narobe) vsaka je izraz mikro okolja, kamor so jo vtaknili in izraz kreativnih zmožnosti posameznega načrtovalca. Celotni zasnovi je okvir postavil veliki Michele Busiri Vici, ki je zgradil tudi cerkvico Stella Maris v Porto Cervu. Michele Busiri Vici je oblikoval tudi nekaj dimor.

Dimore so resnično izraz globokega poznavanja človekovega dožiljanja notranjih prostorov. Bil sem štirikrat gost v villi dvojček. Na počitnicah. Vili se iz nekih razlogov, za katere sedaj nimamo časa, držita skupaj. Risbo zanju je pripravil Michele Busiri Vici, iz posebnih razlogov spet zastonj. Ti dve vili dajeta človeku možnost, da se totalno zlije s prostorom in ga živi, kot bi živel samega sebe. Ta vzvišenost je uspela ob totalni preprostosti. Lahko si vzameš čas in iščeš, kaj je v vili posebnega – našel ne boš nič takega. Tudi občutek bivanja, se ti ne pojavi po desetih minutah, tudi ne v enem dnevu. Rabiš par dni, da se vživiš, da jo začutiš. V moji družini smo tej vili dali ime vila čira čara, zaradi skrivnostnega občutka bivanja.

Bil sem tudi v drugih vilah na kratkih obiskih. O občutku bivanja ne morem govoriti, ker sem bil premalo časa. Sem pa ob svojem tretjem bivanju v vili čira čara splezal na granitno skalo, ki stoji po svoji naravi na robu dvorišča. To je ena tistih skal, kot so te tukaj okoli vas. Je pač drugačna v tem, da je tukaj vsak kamen in vsaka skala unikat. S skale sem že morda tridesetič gledal naokrog, se mi pa je tokrat prikazalo nekaj, kar nisem še nikoli uvidel in tudi oba lastnika obeh delov vile o tem nimata pojma. Načrtovalec vile se je poigral in jo zarisal v obliki deformiranega arabesknega gradu. Vila ima štiri turne, ki jih povezuje kot nekakšno obzidje. Na sredi je dvorišče, ki je pokrito tako, da je na vrhu terasa, spodaj pa v vsaki vili po en salon. V vsej svoji preprostosti je vila čira čara totalna pravljica.

V naselju praktično ni trgovin, barov, gostiln. Tudi vile so precej zakrite v zelenju in med skalami in če nisi prebivalec nimaš tam kaj iskati.

Poglejte, naselje se skriva tukaj pod vami. Poglejte kako intimno je zlito z okoljem, da stavb skoraj ne opaziš.

V šestdesedih, sedemdesdtih, osemdesetih in začetku devetdesetih let se je odvijalo pestro družabno življenje. Kot bi bila to vas, v kateri živijo samo prijatelji, ki se radi dobivajo, poklepetajo, en drugega povabijo domov, ali pa se dobivajo na vaškem trgu, na plaži, hodili so na izlete z barko po teh istih otočkih, ki jih je On sanjal, ki so hkrati tisti, ki smo jih včeraj obiskali in jih lahko sedaj od tukaj vidite okrog zaliva.

Nekateri so bili stalni prebivalci, med njimi jih je še danes nekaj. Drugi so sem prihajali, ko so imeli čas. Vse skupaj pa je s svojo neizčrpno energijo povezoval vedno veseli Andaluzijec, ki si je vse skupaj zamislil.

Morda boste slišali ljudi, da so bili na Costi Smeraldi in bodo rekli, da je brez veze. Seveda je brez veze, če nisi v stanju, da padeš v sceno. Rabiš svoj stil, veliko denarja in potem je tudi Costa Smeralda ok. Tudi tja bomo šli in vam jo bom obrazložil, ne pozabite pa tega, da se je Costa Smeralda po ideji zgledovala po tej mali vasici. To sta dve povsem različni realnosti.

In še to. Sardinija ima poleg približno dveh tipov prebivalstva – udomačenih in divjih ljudi – še nekaj subkultur. Ta vasica spodaj, je dom eni subkulturi. Ti ljudje živijo s Sardinijo in Sardinija živi z njimi, so na nek način domačini, vsaj takrat ko so tukaj.

Tako, sedaj pa sledite tej stezici navzodl, samo minutko in nekje v gošči naj bi vas že čakal zajtrk …

#

Zadnji smo postali prvi. Stopala sem za Hermanom. Pot navzdol se je od tiste navzgor razlikovala po večji količini modrine. Prej je bilo modro le nebo, sedaj pa se mu je pridružila še modrina neba. In res smo prišli na zajtrk – uaaaw – na manjših skalah je bila postavljena hrana. Sedaj je še bolj dišalo po Sardiniji. Same otoške stvari: siri, skuta, oljčno olje, fantastičen kruh z velikimi luknjami, med, marmelada iz jagodičja, salama, pomaranče, jogurt, mleko in dišalo je po kavi.

#

Za vsak slučaj sem se postavil na desno, kjer so bili še drugi moški. Bolj kot marmelada me je zanimala salama, sir, kruh, paprika. Čudovito, če bi se iz gozda, kot zajec, prikazala še flaša rujnega, bi lahko bili tukaj do kosila. Vode zraven ne bom pil. Mleka ali jogurta tudi ne. Leona odgovorim – dovolj naglas, da vsi slišijo – da bi lahko bil prisoten tudi vinko. Ampak priznam, to bi bil že kič – da bi za zgodnjo jutranjo malico med grmovjem s pogledom na morje še vino pili. 

Salame so cele, zraven pa deska in nož. Sproti, kakor hitro režem, rezine izginjajo izpred mojih oči, kot bi se v zrak spreminjale. Končno si tudi sam priborim nekaj rezin. Na nos, pod zobom, na jeziku se mi zdi, da čutim vso to Sardinijo, ki me obdaja. Košček kruha meljem skupaj s salamo – fantastično se ujameta skupaj. V ustih čutim takšno lagodje, tako usklajenost, da se težko odločim, da bi poskusil še sir – mika me, mika, ker ga vsi okrog hvalijo. Bom ga pozneje, bom prej še malo salame, pa olja si bom oljčnega dal. Oziroma, končno saj lahko vzamem sedaj sir pa potem spet kruh in salamo.

#

To je res extra, da na taki lokaciji uživamo zajtrk in same sardinske stvari. Dan se šele začenja, zdi pa se mi, kot da je že za polno mero doživetij za menoj. Super je, lahko grem sedaj nazaj spat ali ne počnem čisto ničesar in zato ne bom imela občutka, da je dan neizpolnjen.

#

Pot pod nogami je iz drobnih granitnih zrn, kot bi ga kdo kot koruzo oluščil. Prišli smo nazaj na asfalt in zakorakali skozi vas. Rastejo oleandri, nekaj pinj, jagodičevje, rože in vrsta rastlin. Ob poti vidim, da je urejeno namakanje. Hiše so res odmaknjene s ceste in obkrožajo jih parki. Leon nas opozori in pokaže na vilo čira-čara. Skozi rastlinje se vidijo obrisi. Navzven res ni nič posebnega, a verjamem, da je “pravi gušt bivati v njej”. Nekoliko bolj privlačen pa je tisti del, kjer se arabeskna arhitektura skriva v senci mogočne pinje. Sedaj še bolj verjamem, da mora biti notri fajn.

Pot nas pripelje na lokacijo, ki ponuja podgled na dimoro, ki tudi navzven izgleda kot iz pravljice. Prava kreatura. Eno tistih del, ko moraš biti res navdahnjen, da jih spraviš skupaj. Dve večji granitni skali stojita v obliki solze tako, da sta oddaljeni nekaj metrov ena od druge. Prostor med skalama in njuno ozadje, ter verjetno še kakšne votline pod skalama, so spremenjene v vilo. To je tisto, ko človek poseže v naravo in vanjo zlije čisto moč človeškega. Oziroma, kot pravi Leon:

Poglejete vilo, ki je pred vami. Vpeta je med skale, kot bi jo gradili sami samcati Smrkci. To kar vam želim reči, je, da je takšnih skal v tem predelu Sardinije še ogromno. Niso povsem enake, so zelo različne, ker tukaj dve stvari nista enaki, tudi dva zaliva nimata enakega odtenka turkiznega ali smaragnega morja. Veliko je lepih skal, ampak so zakrite v goščavi. Krožijo ideje, da je človek uničil naravo, s tem ko je gradil počitniška naselja. Ponekod je to res, drugod pa se ne strinjam. Kajti tam, kjer je počitniško naselje složno z osnovno naravo, nastane prečudovita kulturna krajina. Kakšna škoda bi bila, če bi človek, v tukajšnjem primeru oni Andaluzijec, ne prišel sem in goščavo, takšno kot smo po njej pred zajtrkom hodili, spremenil v krajino. Ker če dam roko na svoje srce, vam povem, da mi je veliko bolj všeč krajina kot pa neizkoriščena divjina, če je seveda vse v mejah neke normale, stila, smisla. Bomo pa na tem potovanju prišli tudi na lokacije, ki so totalna, bom rekel devetindevetdeset procentna divjina in bi kakršen koli dodaten človeški pečat bil velika škoda. V glavnem, ta vila, ki je pred vami, je krajinski element, lahko je tudi spomenik vsem, ki so na Sardiniji svoje čiste človeške ideje zlili skupaj s sardinsko naravo.

#

Na drugi strani rt spreminja svojo obliko. Graniti so postavljeni bolj navpično, tako da kljubujejo jutranjemu soncu in vetru z vzhoda. Ta gotovo prinaša morski zrak, ki trka v stene in jih skozi čas preoblikuje. Baje so to zadnji, še bolj skriti kotički letoviške vasice. Dimore so tukaj praktično nevidne, zavite v gosto zelenje in med skale. Nisem tip, ki bi me zanimale vile, bi pa prav rad pogledal v kakšno izmed njih. Zunanji elementi in lope so vsi zgrajeni iz očitno lokalno narbranih vej. Morda so to isti elementi, ki so nekoč tukaj tvorili goščavo.

Med zadnjimi vilami se spustimo do morja, kjer se nam približa – ha ha, zanimivo – ista ladja, s katero smo včeraj pluli, nas pobere in odpelje čez zaliv nazaj na kopno. 

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Leon Saksida

Leon Saksida

S Potovanji posebne sorte sem pričel pred 15 leti iz strasti po doživljanju sveta in življenja okrog nas. Krajine in ljudje v njih, narava, tržnice, hrana … Leta sem preživel na agencijskih potovanjih, ki sem jih vodil po Sredozemlju. Res nisem videl več smisla v srednjeveških stolpih ali čakanju v vrsti v dežju ali na vročem soncu za klasične turistične oglede.

Hrepenel sem po tem, da vam pokažem resničen svet. Požeti nasmeške z obrazov ljudi, popiti v družbi malo vina, občudovati sonce, ko zahaja.

Verjamem v boljši način potovanja.

Da ko potuješ, čutiš svet, ljudi … in lastno življenje. Da greš naprej z novimi močmi, za navdih.

Zato obstajajo Potovanja posebne sorte

Priročnik za avtentična potovanja

Poklanjamo ti priročnik s katerim boš od časa, denarja in truda, ki ga namenjaš potovanjem, dosegel največ. Stopil boš stran od navad industrijskega turizma, užival boš avtentična doživetja, hrano, svet. Kot  počnemo na Potovanjih posebne sorte. 

O nas

Limoncello on the boat

Potovanja posebne sorte pomenijo predelavo klasičnih potovanj. V programih ostajajo vse tiste atrakcije (znamenitosti), ki bodo na potniku pustile pozitivno izkustvo, ga bodo očarale in obogatile. Vse nepotrebno  je iz programov odstranjeno in prepusti mesto doživetjem tržnic, kulinarike, narave, ljudi in subkultur.

Ostanimo v stiku

Vpišite se in redno prejemajte nova potovanja, zapise,  potovalne predlogi, ponudbe, ideje, doživljanja,…

Nedavni zapisi

Povežite se z nami

O potovanjih posebne sorte

Kako do navdušujočih potovanj

Poklanjamo ti priročnik s katerim boš od časa, denarja in truda, ki ga namenjaš potovanjem, dosegel največ. Stopil boš stran od navad industrijskega turizma, užival boš avtentična doživetja, hrano, svet. Kot  počnemo na Potovanjih posebne sorte

naslovnica_2

Želite biti obveščeni o novih potovanjih, zapisih, ponudbah,...? Vpišite se

Več s Salt of Life bloga

Utrinki s Team Buildingov

Podjetja sestavljajo unikatni ljudje. Evergreen vprašanje je, kako jih povezovati v ekipo, jih motivirati, ustvarjati občutek, da pripadajo podjetju, ki je kot družina sodelavcev? Team

Preberi več

Hvala za izkazan interes za potovanje "Čez Turčijo po Svilni poti"

baloon flight cappadocia

Pustite nam vaš kontakt in sporočili vam bomo, ko bo potovanje možno rezervirati.

Hvala za izkazan interes za potovanje po osrednji Španiji

Pustite nam vaš kontakt in sporočili vam bomo, ko bo potovanje možno rezervirati. Na tej povezavi si lahko pogledate fotografije prejšnjih potovanj. 

Hvala za izkazan interes za potovanje "Po Italiji kot domačin"

Pustite nam vaš kontakt in sporočili vam bomo, ko bo potovanje možno rezervirati.

Thank you for showing your interest in "Across Turkey by Silk road"

tour

baloon flight cappadocia

Leave us with your contact information and we will contact you when the tour is available. You will be the first to be able to book. 

Thank you for showing your interest in "Journey in Provence" tour

Leave us with your contact information and we will contact you when the tour is available. You will be the first to be able to book. You can also look at the photos from the previous tour.

Thank you for showing your interest in "Across Italy like a savvy traveller"

Leave us with your contact information and we will contact you when the tour is available. You will be the first to be able to book.

Thank you for showing your interest in "Greek islands" tour

Leave us with your contact information and we will contact you when the tour is available. You will be the first to be able to book. You can look at the photos from a previous tour here.

Thank you for showing your interest in "Central Spain" tour

Leave us with your contact information and we will contact you when the tour is available. You will be the first to be able to book. You can look at the photos from a previous tour here.

Thank you for showing your interest in "Paradise in Sardinia" tour

Sardinia

Leave us with your contact information and we will contact you when the tour is available. You will be the first to be able to book. You can look at the photos from a previous tour here.

Hvala za izkazan interes za potovanje v Provanso

Pustite nam vaš kontakt in sporočili vam bomo, ko bo potovanje možno rezervirati. Na tej povezavi si lahko pogledate fotografije prejšnjih potovanj.

Hvala za izkazan interes za potovanje "Raj na Sardiniji"

Sardinia

Pustite nam vaš kontakt in sporočili vam bomo, ko bo potovanje možno rezervirati. Na tej povezavi si lahko pogledate fotografije prejšnjih potovanj. 

Hvala za izkazan interes za potovanje po grških otokih

Pustite nam vaš kontakt in sporočili vam bomo, ko bo potovanje možno rezervirati. Na tej povezavi si lahko pogledate fotografije prejšnjih potovanj. 

hotel do not worry is included
Scroll to Top

Rezerviraj svoje potovanje sedaj

Fantastična izbira.  Ekipa potovanj posebne sorte bo poskrbela, da bo to  potovanje nepozabno doživetje. 

Brezplačno prevzemi Priročnik za avtentična potovanja

5 enostavnih nasvetov, kako se 

  • izogniti masovnemu turizmu ter
  • iz vašega časa namenjenega potovanjem iztržiti mnogo več

Lahko jih uporabite že pri vašem naslednjem potovanju.

Poleg priročnika vam bomo skozi čas poslali še kakšno idejo, namih, vas povabili na naša Potovanja posebne sorte, novosti. Če vam vsebina ne bo ustrezala, je odjava zelo preprosta – en klik.

ŽELITE BITI OBVEŠČENI O NOVIH ZAPISIH?​

1500+ potovalcev že prejema obvestila o novih potovanjih in zapisih Potovanj posebne sorte